Kje dodati elemente krajine: praktičen pristop k kartiranju in določanju prednostnih nalog

Uredba o obnovi narave zahteva obnovo raznolikih krajinskih značilnosti na območjih intenzivnega kmetijstva. Ta povzetek prakse ponuja smernice o tem, kje bi bilo mogoče obnovi dati prednost.

Razvili smo prenosljiv, večlestven pristop za kartiranje in merjenje obstoječih krajinskih značilnosti v kmetijskih pokrajinah; razvrstili smo krajinske parcele v pet tipov, od »preprostih« do »kompleksnih mozaikov«; ter določili prednostne lokacije za obnovo na lokalni ravni, pri čemer smo se osredotočili na območja z nižjim proizvodnim potencialom in območja z višjim tveganjem erozije.

Ta pristop naj bi strokovnjakom, krajinskim načrtovalcem in upravnim delavcem pomagal pri opredelitvi jasnih prednostnih območij za usmerjanje financiranja, načrtovanja in spremljanja krajinskih elementov.

Za kmete je praktična ideja, da nove ali razširjene krajinske značilnosti umestijo tja, kjer gospodarsko »najmanj škodujejo« (manjši proizvodni potencial) in kjer okoljsko »najbolj pomagajo« (območja, izpostavljena eroziji).