Prispevek geofizikalnih metod k opredelitvi rodovitnosti tal

Da bi kmetijske prakse čim bolje prilagodili potrebam rastlin in hkrati omejili vpliv gnojenja na okolje, je treba čim natančneje poznati lastnosti tal, na katerih poteka pridelava, saj se te lahko močno spreminjajo v času ali prostoru. V tem prispevku predstavljamo uporabo nekaterih orodij podzemne geofizike, zlasti metode merjenja električne upornosti, za opredelitev rodovitnosti tal. Najprej predstavljamo osnovna načela merjenja električne upornosti ter metode raziskovanja z vrtanjem, električnimi ploščami in vlečnimi elektrodami. Nato pokažemo, da je mogoče strukturo tal, ključni element fizične rodovitnosti, v preprostih situacijah na terenu opredeliti z električno upornostjo. Zlasti je mogoče razlikovati med območji, ki so zelo zbitimi zaradi prevoza kmetijskih strojev, in območji, ki so bolj porozna ali razpokana. Vendar pa dejanske geometrije zgoščenih območij in intenzivnosti zgoščanja ni mogoče sklepati iz električnega raziskovanja. V drugem delu pokazujemo, da vsebnost nitratov v tleh – če ostaja v običajnem razponu vsebnosti, opazovanem na kmetijskih tleh – ne spreminja signala električne upornosti, ki zato ne more predstavljati diagnostične metode za oceno stanja kemične rodovitnosti tal.