Oblikovanje ideotipa sort jablane za agronomsko učinkovite sadovnjake z nizko porabo sredstev

Pridelava sadja je trenutno izpostavljena vrsti vse večjih pritiskov, ki ogrožajo njeno učinkovitost. Potrebna je temeljita prenova praks, pri čemer je treba združiti znanje genetikov in selektorjev, agronomov, patologov, fiziologov, modelarjev, pa tudi socioekonomistov in predstavnikov sektorja sadjarstva. Zlasti je treba na novo zasnovati ideotipe sort s celostnim pristopom, pri katerem se sorta ponovno umesti v svoje okolje, kjer je izpostavljena pridelovalnim praksam ter različnim obdelavam in posegom v okviru kompleksne interakcije, ki jo je treba optimizirati, da bi se odzvali na različne gospodarske in okoljske izzive. V tem članku poskušamo izpostaviti nekaj ključnih idej, ki so podlaga raziskavam, izvedenim na INRA, in ki omogočajo obravnavo trojne ravni kompleksnosti, ki jo je treba upoštevati pri oblikovanju ideotipov: (i) kombiniranje ugodnih alelov več genov za vsako lastnost, (ii) kombiniranje več lastnosti, katerih genetski determinizem ali fiziologija se lahko izkažeta za nasprotujoča, (iii) iskanje ugodnih sinergij med genetskim potencialom, vplivi okolja in kmetijskimi praksami.