Raznolikost ekološkega kmetijstva: izzivi za razvoj trgov, izbiro sort in programe za izboljševanje rastlin

V sedanjih razmerah, ko se kmetijski sistemi vedno bolj raznolikujejo, se ekološko kmetijstvo (EK) pogosto obravnava zgolj kot ena od možnosti za raznolikost ali kot inovativen prototip kmetijstva. Vendar pa opazovanja, raziskave in poskusi, izvedeni v okviru participativnih raziskav, utemeljujejo potrebo po obravnavanju ekološkega kmetijstva kot pluralnega pojava. Po zgledu del Sylvanderja in sod. (2006), lahko to večplastnost ponazorimo s štirimi kmetijskimi modeli, opredeljenimi na podlagi socioekonomske osi, ki nasprotuje individualnim logikam kolektivnemu upravljanju, ter agroekološke osi, ki razlikuje med analitičnimi in sistemskimi pristopi. Ali upoštevanje te raznolikosti spreminja način razmišljanja o sortnih inovacijah, izboljševanju rastlin in oblikovanju trgov? Raziskovalci s področij genetike, agronomije, biometrije, sociologije in antropologije so na to vprašanje odgovorili pritrdilno in razlikovali med štirimi modeli kmetijstva glede na (i) odnos do trga (od prilagajanja do sooblikovanja) (ii) iskane sorte: od dediščinskega vira do večfunkcionalne sorte, ki kaže tehnični, etični in družbeni napredek, (iii) cilje: preprost genetski napredek ali okrepitev vloge kmetov, (iv) akterji selekcije: od kmeta do velikih podjetij za proizvodnjo semena, (v) dojemanje okolja: od preprostega biofizikalnega okolja do vključitve družbeno-gospodarskih komponent