Fosfor, pridobljen iz odpadne vode, kot gnojilo v severozahodni Evropi

Fosfor, pridobljen iz odpadnih voda in industrijskih tokov, zlasti struvit, se ocenjuje z vidika trajnostne uporabe kot gnojilo v skladu s predpisi EU in severozahodne Evrope. Uredba EU o gnojilih (ES 2003/2003) določa standarde čistosti – 80–110 % teoretične vsebnosti struvita in ≤2 % skupnega organskega ogljika – ter določa stroge omejitve za težke kovine (Cd, Cr(VI), Hg, Ni, Pb, As) ter organskih onesnaževalcev (PAH, patogeni, semena plevela). Uredba REACH (ES 1907/2006) velja v celotnem EGP, pri čemer je podjetje Berlin Wasserbetriebe uspešno registriralo struvit kot »nerazvrščen«, kar za druge proizvajalce pomeni, da potrebujejo »pisno dovoljenje za dostop«. Na Nizozemskem Zakon o gnojilih iz leta 2015 vključuje pridobljene fosfate, za katere veljajo mejne vrednosti za težke kovine in organska onesnaževala, kar podpirata Nizozemska platforma za hranila in Sporazum o fosfatni vrednostni verigi iz leta 2011. Belgija za trgovanje zahteva izjeme na podlagi vzajemnega priznavanja, pri čemer se ocenjujeta vsebnost amoniaknega dušika (≥4–5 %) in topnost P₂O₅; pristojbina znaša 1.500 evrov, čas obdelave pa štiri mesece. Flandrija uporablja uredbo VLAREMA, ki zahteva skladnost z okoljskimi standardi kakovosti in mejnimi vrednostmi onesnaževal, pri čemer se struvit pridobiva iz odpadne vode pri predelavi krompirja. Francija zahteva odobritev za trženje nestandardnih gnojil v skladu z Zakonom št. 79-595 (1979). Nemški Zakon o gnojilih (DüG) in z njim povezani predpisi (DüV, DüMV) uvrščajo struvit v kategorijo fosfatnih oborinin tipa 6.2.4, uradno spremljanje pa poteka v objektih, kot je čistilna naprava v Wamsdorfu.