Fenotipska variabilnost in lokusi kvantitativnih lastnosti za odpornost proti južni antraknozi in gnilobi detelje pri rdeči detelji

Rdeča detelja (Trifolium pratense L.) je pomembna krmna stročnica zmernih podnebnih območij, ki je še posebej cenjena zaradi visokega donosnega potenciala in visoke kakovosti krme. Kljub znatnemu napredku pri selekciji v zadnjih desetletjih je nenehno izboljševanje sort ključnega pomena za zagotavljanje stabilnosti pridelka ob upoštevanju novih bolezni ali spreminjajočih se podnebnih razmer. Visoka stopnja genetske raznolikosti, prisotna v ekotipih, avtohtonih sortah in kultivarjih rdeče detelje, predstavlja neprecenljiv, a pogosto neizkoriščen vir za izboljšanje ključnih lastnosti, kot so donos, kakovost ter odpornost proti biotičnim in abiotičnim stresom. Zbirko 397 vzorcev rdeče detelje smo genotipizirali z združenim pristopom genotipizacije s sekvenciranjem, pri čemer je bilo za vsak vzorec uporabljenih 200 rastlin. Odpornost proti dvema najpomembnejšima boleznima v pridelavi rdeče detelje, južni antraknozi, ki jo povzroča Colletotrichum trifolii, in gnilobi detelje, ki jo povzroča Sclerotinia trifoliorum, je bila ocenjena z inokulacijo s škropivom. Povprečna stopnja preživetja pri južni antraknozi je bila 22,9 %, povprečni indeks odpornosti proti gnilobi detelje pa 34,0 %. Analiza genomske povezanosti je razkrila več lokusov, ki so bili statistično pomembno povezani z odpornostjo proti južni antraknozi in gnilobi detelje. Večina teh lokusov se nahaja v kodirnih regijah. En lokus kvantitativne lastnosti (QTL) na kromosomu 1 je pojasnil 16,8 % variacije v odpornosti proti južni antraknozi. Za odpornost proti gnilobi detelje smo našli osem QTL, ki skupaj pojasnjujejo 80,2 % celotne fenotipske variacije. SNP-ji, povezani s temi QTL-ji, predstavljajo obetaven vir za selekcijo s pomočjo markerjev v obstoječih programih vzreje, kar olajšuje razvoj novih sort z večjo odpornostjo proti dvema uničujočima glivičnima boleznim rdeče detelje.