Vzpostavitev čebelarstva, odpornega na podnebne spremembe, v gorovju Rodopi v Grčiji

Vrnitev čebeljih kolonij v gore je ključnega pomena za preživetje čebel in ohranjanje biotske raznovrstnosti alpskega pokrajinskega prostora. V zadnjih petdesetih letih je opuščanje gorskih vasi privedlo do izginotja čebeljih panjev, prihod pršice Varroa destructor pa je povzročil izumrtje kolonij medonosnih čebel. Povišanje temperatur je skrajšalo obdobja cvetenja divjih in gojenih rastlin, s čimer se je zmanjšala razpoložljivost nektarja in cvetnega prahu. Čebelarji so se preselili na nižje nadmorske višine, kar je povečalo proizvodne stroške zaradi umetnega hranjenja in prevoza. Kolonije so poleg tega izpostavljene insekticidom in herbicidom, ki se kopičijo v panjih in povzročajo kronične zastrupitve. Ob upadanju števila naravnih opraševalcev se je čebelarstvo uveljavilo kot varuh biotske raznovrstnosti, saj oprašuje 90 % divjih rastlin in 75 % pridelkov za prehrano. Vrnitev čebelarstva v gorska in gozdna območja prinaša okoljske, družbene in gospodarske koristi ter varuje in izkorišča naravne vire. Čebelarstvo v gozdu izboljšuje rodovitnost tal, povečuje odpornost ekosistemov in zmanjšuje okužbo z varroa pršico zaradi usklajenosti z biološkim ciklom rastlin. Gozd potrebuje čebele, čebele pa potrebujejo gozd.